SPOMENIKI

Spomeniki v veslaškem centru v Zaki

Ob sprehodih okoli jezera si lahko ob čolnarni v Zaki ogledate doprsni kip Borisa Kocijančiča, ki so ga v njegov spomin postavili slovenski in blejski veslači. Bil je dolgoletni predsednik veslaške zveze Slovenije, organizator evropskega in svetovnega prvenstva v letih 1956 in 1966 na Bledu ter pobudnik za edini veslaški center pri nas. Spomenik je delo Stojana Batiča. Le malo proč je impozantni kip čolnarja, eno najlepših del slovenskega kiparja Borisa Kalina še iz časa med obema vojnama. Na čolnarni pa je spomenik Švicarju Thomasu Kellerju, velikemu prijatelju Bleda.

Josip Plemelj

Leta 1973, ob stoletnici njegovega rojstva, sta Društvo matematikov, fizikov in astronomov RS Slovenije in občina Radovljica v parku pred Gostinsko šolo postavila spomenik Josipa Plemlja, matematika svetovnega slovesa na področju linearnih diferencialnih enačb in avtorja številnih strokovnih del iz čiste in uporabne matematike. Za svoja dela je Plemelj dobil številna priznanja. Bil je prvi rektor slovenske univerze v Ljubljani (1919) in član akademij znanosti v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in Münchnu. Njegovo življenje in delo je prikazano v spominski sobi na Prešernovi 39 na Bledu.

France Prešeren

V parku ob cesti k čolnarni in grajskemu kopališču pod župnijsko cerkvijo stoji spomenik dr. Francetu Prešernu, ki ga je leta 1883 postavil Ljubljanski literarno-zabavni klub. To je prvi spomenik, s katerim je slovenski narod počastil svojega največjega pesnika.

Arnold Rikli

Spomenik začetniku zdraviliškega turizma na Bledu stoji na vrhu hriba Straža, ob Riklijevi trim stezi. Švicar Arnold Rikli je pred 150 leti na Bledu ustanovil »Naravni zdravilni zavod«, ki je predstavljal svojevrstno metodo zdravljenja z motom: »Voda seveda koristi, še več zrak in največ svetloba.« Vsako prvo nedeljo v mesecu juliju se pri njegovem spomeniku zberejo udeleženci Riklijevega pohoda na Stražo.

CERKEV NA OTOKU

Zgodovina in legende

Ljudska legenda pravi, da je na kraju današnje baročne cerkve nekoč stalo svetišče staroslovanske boginje Žive.  V bojih med pripadniki krščanske in poganske vere je ljudstvo svetišče uničilo in zgradilo cerkev.

Strokovnjaki so na Blejskem otoku odkrili sledi prazgodovinske (11. do 8. st. pr. n. š.) in slovanske poselitve (9. do 10. st.). V zgodnjem srednjem veku je bil na kraju današnje cerkve predkrščanski, verjetno staroslovanski kultni prostor. Odkritih je bilo 124 grobov s skeleti iz 9. do 11. stoletja. Približno iz istega časa so tudi temelji predromanske kapele, zgrajene med pokristjanjevanjem, kar je verjetno edini odkriti primer kultnega objekta iz tega časa na našem ozemlju. Po pisnih virih naj bi bil prvo zidano cerkev na otoku, troladijsko romansko baziliko, leta 1142 posvetil oglejski patriarh Pellegrino.

V 15. stoletju je bila cerkev prezidana v gotskem slogu, postavili so nov prezbiterij in prostostoječi zvonik ter glavni oltar. Prenovljeno enoladijsko cerkev je leta 1465 posvetil prvi ljubljanski škof, grof Žiga Lamberg.

Leta 1509 jo je potres tako poškodoval, da so jo temeljito obnovili, in sicer v zgodnjem baročnem slogu. Iz prejšnje gotske cerkve so ohranjene le še freske v prezbiteriju in lesena soha Matere božje, ki je verjetno krasila glavni oltar.

Cerkev danes

Sedanja oblika je iz 17. stoletja, ko je bila cerkev prenovljena po ponovnem potresu. Glavni oltar z bogato pozlačeno rezbarijo je iz leta 1747. Osrednja oltarna plastika predstavlja sedečo Mater božjo, ob kateri sta donator blejske posesti Henrik II. in njegova žena Kunigunda. Stranski oltarji – posvečeni sv. Sebastijanu, sv. Magdaleni in sv. Ani, pa so nastali konec 17. stoletja.

Zvonik, zgrajen v 15. stoletju, je bil večkrat prenovljen, saj sta ga prizadela dva potresa, leta 1688 pa je vanj udarila še strela. Sedanji zvonik je visok 54 m, v njem pa so trije zvonovi, ki sta jih izdelala ljubljanska zvonarja Samassa in Franchi. Kot cerkev so tudi druge stavbe, obzidje in monumentalno stopnišče (99 stopnic) ohranile svojo podobo iz 17. stoletja.

Zvon želja

Posebna znamenitost je »zvon želja« iz leta 1534 v zgornjem strešnem jezdecu nad cerkveno ladjo, delo F. Patavina iz Padove. Po legendi naj bi bila na blejskem gradu živela mlada vdova Poliksena, ki je v žalosti za svojim možem dala uliti zvonček za otoško kapelico. Zaradi silnega viharja je čoln s posadko in z zvonom potonil in še danes se njegovo zvonjenje sliši iz globin jezera. Po njeni smrti je papež poslal za cerkev na otoku drug zvonček. Kdor z njim pozvoni in tako počasti Marijo, se mu izpolni želja.

BLEJSKI GRAD

Blejski grad nekoč

Zgodba o gradu sega v daljno leto 1004, ko je nemški cesar Henrik II. podaril blejsko posest briksenškemu škofu Albuinu. Takrat je na kraju današnjega gradu stal samo romanski stolp, ki ga je varovalo obzidje. Prvi grad je bil zgrajen približno leta 1011, vendar briksenški škofje niso v njem nikoli živeli. Prav zato v njem ni razkošnih soban, ker je bil večji poudarek na obrambnem sistemu.

V zrelem srednjem veku so dogradili še stolpe in izpopolnili utrdbeni sistem. Si predstavljate, da vstopate skozi zunanje obzidje z gotskim lokom in se sprehodite čez dvižni most nad jarkom? Jarek je danes zasut, vendar prizor vseeno spodbuja domišljijo.

Za grad je značilna dvojna struktura – utrjen osrednji del, namenjen bivanju fevdalnih gospodov, in zunanji del z obzidjem ter poslopji za služničad. Leta 1511 je grad močno poškodoval potres. Obnovili so ga in mu dali današnjo podobo. Grajske stavbe krasijo grbi, naslikani v fresko tehniki ali vklesani v kamen.

Grajska kapela

Najzanimivejša od ohranjenih stavb je prav gotovo gotska kapela na gornjem dvorišču, posvečena škofu sv. Albuinu in sv. Ingenuinu. Nastala je v 16. stoletju, nato so ji ob koncu 17. stoletja dodali baročno podobo in jo okrasili z iluzionističnimi freskami.  Ob oltarju sta upodobljena donatorja blejske posesti, nemški cesar Henrik II. in njegova žena Kunigunda. Njuni upodobitvi se nahajata tudi v cerkvi Marijinega vnebovzetja na Blejskem otoku.

V letih od 1951–1961 so pod vodstvom inž. arh. Toneta Bitenca izvedli večjo obnovo gradu. V poslopju za služničad ob spodnjem dvorišču je svoje mesto dobila grajska tiskarna, natanko pod njo pa je grajska vinska klet. Ob zgornjem dvorišču je muzej, ki predstavlja zgodovino Bleda.

Blejski grad danes

Urejen je kot razstavni objekt. Prostori v reprezentančnem traktu ob kapeli prikazujejo najstarejšo zgodovino Bleda vse od prvih izkopanin ter grad po posameznih stopnjah zgodovinskega razvoja z opremo, ki je značilna za tisti čas. Oprema ni z Blejskega gradu, je pa pomembna za ilustracijo stanovanjske kulture v obdobjih, ki jih je preživel.

Na grajskem dvorišču se v toplih mesecih odvijajo številne kulturne pireditve, še posebej cenjeni so viteški dnevi, ko vitezi ljudem prikažejo življenje v srednjem veku.

SOTESKA VINTGAR

Odkritje soteske

V neposredni bližini Gorij, približno 4 km severozahodno od Bleda, leži soteska, ki jo je izdolbla reka Radovna. Leta 1891 sta jo odkrila gorjanski župan Jakob Žumer in kartograf ter fotograf Benedikt Lergetporer. V svoji naravni obliki je bila neprehodna in ker se je Bled že takrat turistično razvijal, so sotesko kmalu uredili in odprli za javne oglede. Zaradi naravnih lepot je bil Vintgar uvrščen med pomembnejše turistične zanimivosti Slovenije in število obiskovalcev se iz leta v leto veča.

Opis

1,6 km dolga soteska Vintgar je zarezana med veličastnimi navpičnimi stenami hribov Homa in Boršta, krasi pa jo reka Radovna s slapovi, tolmuni in brzicami. Čez sotesko je po lesenih mostovih in Žumrovih galerijah speljana učna pešpot, ki se zaključi z mogočnim 13 m visokim rečnim slapom Šum.

V Vintgarju sta tudi dve zanimivosti, ki jih je zgradila človeška roka. Kamnit enoločni most bohinjske železnice, zgrajene leta 1906, ki 33,5 m nad potjo preči sotesko, in jez, od koder je voda speljana do male hidroelektrarne Vintgar pod Šumom.

Izvor imena

Ime vintgar naj bi po eni razlagi izviralo iz nemškega Weingarten – po vinogradih v bližnjem Podhomu, po drugi naj bi nastalo, ker prerez soteske spominja na vinski kozarec. Po Blejskem vintgarju so dobile ime tudi druge podobne soteske v Sloveniji (Iški vintgar, Ribniški vintgar nad Srednjo vasjo v Bohinju in Bistriški vintgar pri Slovenski Bistrici).

Rastlinje

Zaradi specifičnih podnebnih in mikroreliefnih razmer uspevajo v Vintgarju številne rastlinske vrste, ki se ločijo od rastlinstva, značilnega za okolico. Prvi je bil nanje pozoren duhovnik in ljubiteljski botanik Janez Šafer. Njegov seznam rastlin iz Vintgarja je že leta 1899 objavil Ivan Godec v svojem članku v Domu in svetu, potem pa še v knjižici Vintgar, Slika iz gorenjske Švice.

BLEJSKI OTOK

Na otoku je bilo nekoč svetišče boginji ljubezni Živi, danes pa tam stoji veličastna gotska cerkev Marijinega vnebovzetja.

Znamenitosti

Najprepoznavnejši simbol otoka je cerkev Marijinega vnebovzetja z dolgo in pestro zgodovino, vendar pa se za bujnim zelenjem skriva še več zanimivih otoških zgradb, kot so zvonik, cerkev, kaplanija in proštija, mala puščavnica ter nekaj skrivnostnih legend.

Zgodovina & arhitektura

Najprej je bilo mnogoboštvo in otok s svetiščem poganski boginji ljubezni. Po pokristjanjevanju leta 745 so bili ljudje prisiljeni sprejeti krščansko vero in boginjo Živo zamenjati s krščansko Marijo. Staroslovansko svetišče je zamenjala cerkev, posvečena Marijinemu rojstvu. Da bi ljudje molili, je bila zgrajena še mala Marijina kapela.

Leta 1465 je bila na otoku zgrajena enoladijska gotska cerkev. Njena posebnost je bil 52 m visok prosto stoječi zvonik, narejen iz luknjičastega kamna, ki so ga imenovali ajdovo zrnje. Cerkev je sedanji baročni videz dobila sredi 17. stoletja, na otoku pa so postavili tudi kapelico Matere božje ter znamenito stopnišče, ki ga sestavlja 99 stopnic. Še danes velja običaj, da če se želi par poročiti v cerkvici na otoku, mora ženin najprej nesti nevesto po vseh 99. stopnicah.

Cerkev Marijinega vnebovzetja

Iz časa gotske cerkve so ohranjeni fragmenti fresk s prizori iz Marijinega življenja: zgodba Joahima in Ane na severni steni ter prizor Marijinega obiskovanja in prizori iz njenega odraslega življenja na južni strani. Strokovnjaki so prepričani, da so mehko naslikane podobe nastale pod vplivom grafičnih predlog v delavniškem krogu Mojstra Bolfganga okoli l. 1470.

Cerkev slovi po treh stranskih oltarjih iz črnega marmorja, ki so delo ljubljanskih kamnosekov M. Cusse in F. Ferrata. Slike v njih je naredil neznani mojster in se nanašajo na beneško šolo 17. stoletja. Četrti stranski oltar s konca 17. stoletja je posvečen sv. Ani, slika v njem pa je delo Layerjeve delavnice iz Kranja. Glavni oltar z razgibano baročno arhitekturo in bogato pozlačeno rezbarijo izvira iz 40. let 18. stoletja. Oltarna kipa levo in desno od osrednjega Marijinega kipa predstavljata donatorja blejske posesti Henrika II. in njegovo ženo Kunigundo. Leseni reliefi na oltarni mizi in tabernakelj so iz 2. polovice 19. stoletja. Pestra zgodovina veje iz vseh kotičkov in sten cerkve Marijinega vnebovzetja!

V preddverju je manjši lapidarij, kjer je shranjen celo originalni relief s Hrenovega križa iz Ljubljane. V tlakih ladje so odprtine z arheološko prezentacijo, kakršno si je v petdesetih letih zamislil arhitekt Tone Bitenc s sodelavci.

Legende

Krst pri Savici

O otoku obstaja veliko legend, eno je v svojem mojstrskem delu uporabil največji slovenski pesnik France Prešeren. Zgodba pravi, da je bilo na otoku svetišče staroslovanske boginje ljubezni Žive, ki sta ga varovala svečenik Staroslav in njegova hčerka Bogomila. Ko je otok obiskal vodja poganov Črtomir, sta se z Bogomilo zaljubila. V bojih med pripadniki krščanske in poganske vere je Bogomila v strahu za Črtomirovo življenje prevzela krščansko vero in ostala z očetom pri novi cerkvi. Kasneje je krščanstvo prevzel tudi  Črtomir in postal misijonar.

Legenda o potopljenem zvonu

Tako imenovani »zvonček želja« je leta 1534 vlil Franziskusu Patavinus v italijanski Padovi. Legenda pravi, da je takrat na blejskem gradu živela mlada, neutolažljiva vdova. Moža so ji ubili razbojniki in njegovo truplo vrgli v jezero, zato je zbrala vse svoje srebro in zlato ter dala vliti zvon za kapelo na otoku. Vendar zvon tja ni nikoli prispel, saj ga je hud vihar potopil z ladjo in čolnarji vred. Pravijo, da se še dandanes v jasnih nočeh oglaša iz globin. Obupana vdova je po tej nesreči prodala vse svoje imetje in odšla v samostan v Rimu. Po njeni smrti je papež posvetil nov zvon in ga poslal na blejski otok. Kdor s tem zvonom pozvoni in svojo željo sporoči usmiljeni »gospe z jezera«, se mu želja izpolni.

BLEJSKO JEZERO

Blejsko jezero vas ne bo pustilo ravnodušnih. Vabi k številnim športnim aktivnostim, ležernemu poležavanju ali romantičnim trenutkom.

Sprostitev in rekreacija

6 km pot okoli jezera je ravno prav dolga za lažjo rekreacijo, na primer sprehod ali vožnjo s kolesom. Pot vodi tudi do razglednih vzpetin – na Grajski grič in bližnje hribe, od koder je čudovit razgled. Odpočijte si na eni od klopc in uživajte v razgledu na jezero z otočkom in na Karavanke v daljavi ter opazujte igro račk in labodov na vodi. Zelo priljubljena aktivnost je veslanje, saj se Bled lahko pohvali z dolgo tradicijo veslaškega športa in gostitvijo mednarodnih veslaških tekmovanj. Poleti se lahko ohladite v vodi ali uživate na grajski plaži, ki vsako leto privablja množice turistov. V zelo nizkih zimskih temperaturah pa jezero tudi zaledeni. Bi se upali zadrsati po njegovi gladini?

Nastanek jezera

Nekoč je bila na mestu današnjega jezera tektonska kotanja, ki jo je kasneje izklesal bohinjski ledenik. Pri tem je naletel na oviro – ogromno skalo, ob katero se je drgnil in jo brusil tako dolgo, da je od nje ostalo samo še to, kar danes imenujemo otok. Led se je stopil, kotlino je zalila voda in nastalo je 2,12 km dolgo in do 1,30 km široko Blejsko jezero. Njegova največja globina doseže kar 30,6 m, zato njegovo dno radi raziskujejo potapljači.

Termalni vrelci

Tektonsko zasnovo jezera potrjujejo termalni vrelci na severovzhodni strani jezera. Zaradi njih voda poleti doseže prijetnih 23 stopinj. Termalni vrelci so danes zajeti v treh hotelskih bazenih Grand hotela Toplice ter hotelov Park in Golf.