Okarina Festival Bled

OKARINA FESTIVAL BLED

a67e9d105d87a83c2081372f8c241cc4_L

Okarina etno festival, mednarodni glasbeni festival, ki poleti že 25 let poteka na Bledu je eden najstarejših glasbenih festivalov v evropskem prostoru. Etno v vseh odtenkih in z vseh koncev sveta, odet v sodobne glasbene ritme obiskovalce privablja s kakovostno glasbo, odličnimi izvajalci in jasnim sporočilom o pomembnosti multikulturnosti in sožitja.

V četrt stoletja je pod okriljem Okarina etno festivala na Bledu nastopilo že več kot 220 zasedb in posameznikov z vseh celin. Festivalski program je vsako leto dinamičen in atraktiven, z njim pa na Bled in v Slovenijo prinašamo aktualne evropske trende na področju tovrstne glasbe. Okarina etno festival je ob svoji 25. letnici stopil korak naprej v smeri etno jazza, ki so ga zastopali odlični izvajalci, zlasti glasbenice, ki so pele izključno v improviziranih modelih ritmov svojega naroda.

Blejski dnevi

BLEJSKI DNEVI

Blejski dnevi so tisti dnevi, ko se Bled zašibi od turistov. Ti si v treh dneh, kolikor trajajo, pridejo ogledat, kako nastajajo izdelki domače in umetnostne obrti, ter prisluhnejo promenadnim koncertom. Največ pa se jih seveda zbere na tradicionalno blejsko noč, ko »zažarita« jezero in grad. Prostovoljci v čolnih namreč na jezersko gladino položijo okrog 15.000 lučk v jajčnih lupinah, ki jih tradicionalno pripravlja domačin Andrej Vidic. Le te izdela v nekaj mesecih, jajčne lupine pa mu priskrbi slaščičarna Šmon na Bledu, kjer skrbno ločujejo jajčne lupine. Te lučke razsvetlijo jezero in njegovo okolico, dodatno pa Bled v nešteto barv odene nekajminutni ognjemet.

Kulinariko na prireditvi bodo zasnovali blejski lokalni partnerji pod destinacijsko blagovno znamko Okusi Bleda. Namen povezovanja je obuditev tradicionalne kulinarike, razširiti vedenje o tradicionalnih jedeh, pripravljenih in predstavljenih na sodoben način ter promocija. Ustvarjalna ponudba, ki izvira iz bogastva lokalnih jedi, bo predstavljena na Blejskih dnevih. Obiskovalcem prireditve na Bledu bodo vse tri dni na voljo tradicionalne lokalne specialitete, pripravljene iz svežih, sezonskih sestavin, predstavljene na način »ulične prehrane«, posebno pozornost pa so pri predstavitvi namenili trajnostni komponenti.

 

Spomeniki

SPOMENIKI

Spomeniki v veslaškem centru v Zaki

Ob sprehodih okoli jezera si lahko ob čolnarni v Zaki ogledate doprsni kip Borisa Kocijančiča, ki so ga v njegov spomin postavili slovenski in blejski veslači. Bil je dolgoletni predsednik veslaške zveze Slovenije, organizator evropskega in svetovnega prvenstva v letih 1956 in 1966 na Bledu ter pobudnik za edini veslaški center pri nas. Spomenik je delo Stojana Batiča. Le malo proč je impozantni kip čolnarja, eno najlepših del slovenskega kiparja Borisa Kalina še iz časa med obema vojnama. Na čolnarni pa je spomenik Švicarju Thomasu Kellerju, velikemu prijatelju Bleda.

Josip Plemelj

Leta 1973, ob stoletnici njegovega rojstva, sta Društvo matematikov, fizikov in astronomov RS Slovenije in občina Radovljica v parku pred Gostinsko šolo postavila spomenik Josipa Plemlja, matematika svetovnega slovesa na področju linearnih diferencialnih enačb in avtorja številnih strokovnih del iz čiste in uporabne matematike. Za svoja dela je Plemelj dobil številna priznanja. Bil je prvi rektor slovenske univerze v Ljubljani (1919) in član akademij znanosti v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in Münchnu. Njegovo življenje in delo je prikazano v spominski sobi na Prešernovi 39 na Bledu.

France Prešeren

V parku ob cesti k čolnarni in grajskemu kopališču pod župnijsko cerkvijo stoji spomenik dr. Francetu Prešernu, ki ga je leta 1883 postavil Ljubljanski literarno-zabavni klub. To je prvi spomenik, s katerim je slovenski narod počastil svojega največjega pesnika.

Arnold Rikli

Spomenik začetniku zdraviliškega turizma na Bledu stoji na vrhu hriba Straža, ob Riklijevi trim stezi. Švicar Arnold Rikli je pred 150 leti na Bledu ustanovil »Naravni zdravilni zavod«, ki je predstavljal svojevrstno metodo zdravljenja z motom: »Voda seveda koristi, še več zrak in največ svetloba.« Vsako prvo nedeljo v mesecu juliju se pri njegovem spomeniku zberejo udeleženci Riklijevega pohoda na Stražo.

 

Cerkev na otoku

CERKEV NA OTOKU

Bled_Pogled na otok in grad_1

Zgodovina in legende

Ljudska legenda pravi, da je na kraju današnje baročne cerkve nekoč stalo svetišče staroslovanske boginje Žive.  V bojih med pripadniki krščanske in poganske vere je ljudstvo svetišče uničilo in zgradilo cerkev.

Strokovnjaki so na Blejskem otoku odkrili sledi prazgodovinske (11. do 8. st. pr. n. š.) in slovanske poselitve (9. do 10. st.). V zgodnjem srednjem veku je bil na kraju današnje cerkve predkrščanski, verjetno staroslovanski kultni prostor. Odkritih je bilo 124 grobov s skeleti iz 9. do 11. stoletja. Približno iz istega časa so tudi temelji predromanske kapele, zgrajene med pokristjanjevanjem, kar je verjetno edini odkriti primer kultnega objekta iz tega časa na našem ozemlju. Po pisnih virih naj bi bil prvo zidano cerkev na otoku, troladijsko romansko baziliko, leta 1142 posvetil oglejski patriarh Pellegrino.

V 15. stoletju je bila cerkev prezidana v gotskem slogu, postavili so nov prezbiterij in prostostoječi zvonik ter glavni oltar. Prenovljeno enoladijsko cerkev je leta 1465 posvetil prvi ljubljanski škof, grof Žiga Lamberg.

Leta 1509 jo je potres tako poškodoval, da so jo temeljito obnovili, in sicer v zgodnjem baročnem slogu. Iz prejšnje gotske cerkve so ohranjene le še freske v prezbiteriju in lesena soha Matere božje, ki je verjetno krasila glavni oltar.

Cerkev danes

Sedanja oblika je iz 17. stoletja, ko je bila cerkev prenovljena po ponovnem potresu. Glavni oltar z bogato pozlačeno rezbarijo je iz leta 1747. Osrednja oltarna plastika predstavlja sedečo Mater božjo, ob kateri sta donator blejske posesti Henrik II. in njegova žena Kunigunda. Stranski oltarji – posvečeni sv. Sebastijanu, sv. Magdaleni in sv. Ani, pa so nastali konec 17. stoletja.

Zvonik, zgrajen v 15. stoletju, je bil večkrat prenovljen, saj sta ga prizadela dva potresa, leta 1688 pa je vanj udarila še strela. Sedanji zvonik je visok 54 m, v njem pa so trije zvonovi, ki sta jih izdelala ljubljanska zvonarja Samassa in Franchi. Kot cerkev so tudi druge stavbe, obzidje in monumentalno stopnišče (99 stopnic) ohranile svojo podobo iz 17. stoletja.

Zvon želja

Posebna znamenitost je »zvon želja« iz leta 1534 v zgornjem strešnem jezdecu nad cerkveno ladjo, delo F. Patavina iz Padove. Po legendi naj bi bila na blejskem gradu živela mlada vdova Poliksena, ki je v žalosti za svojim možem dala uliti zvonček za otoško kapelico. Zaradi silnega viharja je čoln s posadko in z zvonom potonil in še danes se njegovo zvonjenje sliši iz globin jezera. Po njeni smrti je papež poslal za cerkev na otoku drug zvonček. Kdor z njim pozvoni in tako počasti Marijo, se mu izpolni želja.

 

Blejski grad

BLEJSKI GRAD

GDFD

Blejski grad nekoč

Zgodba o gradu sega v daljno leto 1004, ko je nemški cesar Henrik II. podaril blejsko posest briksenškemu škofu Albuinu. Takrat je na kraju današnjega gradu stal samo romanski stolp, ki ga je varovalo obzidje. Prvi grad je bil zgrajen približno leta 1011, vendar briksenški škofje niso v njem nikoli živeli. Prav zato v njem ni razkošnih soban, ker je bil večji poudarek na obrambnem sistemu.

V zrelem srednjem veku so dogradili še stolpe in izpopolnili utrdbeni sistem. Si predstavljate, da vstopate skozi zunanje obzidje z gotskim lokom in se sprehodite čez dvižni most nad jarkom? Jarek je danes zasut, vendar prizor vseeno spodbuja domišljijo.

Za grad je značilna dvojna struktura – utrjen osrednji del, namenjen bivanju fevdalnih gospodov, in zunanji del z obzidjem ter poslopji za služničad. Leta 1511 je grad močno poškodoval potres. Obnovili so ga in mu dali današnjo podobo. Grajske stavbe krasijo grbi, naslikani v fresko tehniki ali vklesani v kamen.

Grajska kapela

Najzanimivejša od ohranjenih stavb je prav gotovo gotska kapela na gornjem dvorišču, posvečena škofu sv. Albuinu in sv. Ingenuinu. Nastala je v 16. stoletju, nato so ji ob koncu 17. stoletja dodali baročno podobo in jo okrasili z iluzionističnimi freskami.  Ob oltarju sta upodobljena donatorja blejske posesti, nemški cesar Henrik II. in njegova žena Kunigunda. Njuni upodobitvi se nahajata tudi v cerkvi Marijinega vnebovzetja na Blejskem otoku.

V letih od 1951–1961 so pod vodstvom inž. arh. Toneta Bitenca izvedli večjo obnovo gradu. V poslopju za služničad ob spodnjem dvorišču je svoje mesto dobila grajska tiskarna, natanko pod njo pa je grajska vinska klet. Ob zgornjem dvorišču je muzej, ki predstavlja zgodovino Bleda.

Blejski grad danes

Urejen je kot razstavni objekt. Prostori v reprezentančnem traktu ob kapeli prikazujejo najstarejšo zgodovino Bleda vse od prvih izkopanin ter grad po posameznih stopnjah zgodovinskega razvoja z opremo, ki je značilna za tisti čas. Oprema ni z Blejskega gradu, je pa pomembna za ilustracijo stanovanjske kulture v obdobjih, ki jih je preživel.

Na grajskem dvorišču se v toplih mesecih odvijajo številne kulturne pireditve, še posebej cenjeni so viteški dnevi, ko vitezi ljudem prikažejo življenje v srednjem veku.

 

Soteska Vintgar

SOTESKA VINTGAR

blejski-vintgar-shutter

Odkritje soteske

V neposredni bližini Gorij, približno 4 km severozahodno od Bleda, leži soteska, ki jo je izdolbla reka Radovna. Leta 1891 sta jo odkrila gorjanski župan Jakob Žumer in kartograf ter fotograf Benedikt Lergetporer. V svoji naravni obliki je bila neprehodna in ker se je Bled že takrat turistično razvijal, so sotesko kmalu uredili in odprli za javne oglede. Zaradi naravnih lepot je bil Vintgar uvrščen med pomembnejše turistične zanimivosti Slovenije in število obiskovalcev se iz leta v leto veča.

Opis

1,6 km dolga soteska Vintgar je zarezana med veličastnimi navpičnimi stenami hribov Homa in Boršta, krasi pa jo reka Radovna s slapovi, tolmuni in brzicami. Čez sotesko je po lesenih mostovih in Žumrovih galerijah speljana učna pešpot, ki se zaključi z mogočnim 13 m visokim rečnim slapom Šum.

V Vintgarju sta tudi dve zanimivosti, ki jih je zgradila človeška roka. Kamnit enoločni most bohinjske železnice, zgrajene leta 1906, ki 33,5 m nad potjo preči sotesko, in jez, od koder je voda speljana do male hidroelektrarne Vintgar pod Šumom.

Izvor imena

Ime vintgar naj bi po eni razlagi izviralo iz nemškega Weingarten – po vinogradih v bližnjem Podhomu, po drugi naj bi nastalo, ker prerez soteske spominja na vinski kozarec. Po Blejskem vintgarju so dobile ime tudi druge podobne soteske v Sloveniji (Iški vintgar, Ribniški vintgar nad Srednjo vasjo v Bohinju in Bistriški vintgar pri Slovenski Bistrici).

Rastlinje

Zaradi specifičnih podnebnih in mikroreliefnih razmer uspevajo v Vintgarju številne rastlinske vrste, ki se ločijo od rastlinstva, značilnega za okolico. Prvi je bil nanje pozoren duhovnik in ljubiteljski botanik Janez Šafer. Njegov seznam rastlin iz Vintgarja je že leta 1899 objavil Ivan Godec v svojem članku v Domu in svetu, potem pa še v knjižici Vintgar, Slika iz gorenjske Švice.

 

Blejski otok

BLEJSKI OTOK

Na otoku je bilo nekoč svetišče boginji ljubezni Živi, danes pa tam stoji veličastna gotska cerkev Marijinega vnebovzetja.

Znamenitosti

Najprepoznavnejši simbol otoka je cerkev Marijinega vnebovzetja z dolgo in pestro zgodovino, vendar pa se za bujnim zelenjem skriva še več zanimivih otoških zgradb, kot so zvonik, cerkev, kaplanija in proštija, mala puščavnica ter nekaj skrivnostnih legend.

Zgodovina & arhitektura

Najprej je bilo mnogoboštvo in otok s svetiščem poganski boginji ljubezni. Po pokristjanjevanju leta 745 so bili ljudje prisiljeni sprejeti krščansko vero in boginjo Živo zamenjati s krščansko Marijo. Staroslovansko svetišče je zamenjala cerkev, posvečena Marijinemu rojstvu. Da bi ljudje molili, je bila zgrajena še mala Marijina kapela.

Leta 1465 je bila na otoku zgrajena enoladijska gotska cerkev. Njena posebnost je bil 52 m visok prosto stoječi zvonik, narejen iz luknjičastega kamna, ki so ga imenovali ajdovo zrnje. Cerkev je sedanji baročni videz dobila sredi 17. stoletja, na otoku pa so postavili tudi kapelico Matere božje ter znamenito stopnišče, ki ga sestavlja 99 stopnic. Še danes velja običaj, da če se želi par poročiti v cerkvici na otoku, mora ženin najprej nesti nevesto po vseh 99. stopnicah.

Cerkev Marijinega vnebovzetja

Iz časa gotske cerkve so ohranjeni fragmenti fresk s prizori iz Marijinega življenja: zgodba Joahima in Ane na severni steni ter prizor Marijinega obiskovanja in prizori iz njenega odraslega življenja na južni strani. Strokovnjaki so prepričani, da so mehko naslikane podobe nastale pod vplivom grafičnih predlog v delavniškem krogu Mojstra Bolfganga okoli l. 1470.

Cerkev slovi po treh stranskih oltarjih iz črnega marmorja, ki so delo ljubljanskih kamnosekov M. Cusse in F. Ferrata. Slike v njih je naredil neznani mojster in se nanašajo na beneško šolo 17. stoletja. Četrti stranski oltar s konca 17. stoletja je posvečen sv. Ani, slika v njem pa je delo Layerjeve delavnice iz Kranja. Glavni oltar z razgibano baročno arhitekturo in bogato pozlačeno rezbarijo izvira iz 40. let 18. stoletja. Oltarna kipa levo in desno od osrednjega Marijinega kipa predstavljata donatorja blejske posesti Henrika II. in njegovo ženo Kunigundo. Leseni reliefi na oltarni mizi in tabernakelj so iz 2. polovice 19. stoletja. Pestra zgodovina veje iz vseh kotičkov in sten cerkve Marijinega vnebovzetja!

V preddverju je manjši lapidarij, kjer je shranjen celo originalni relief s Hrenovega križa iz Ljubljane. V tlakih ladje so odprtine z arheološko prezentacijo, kakršno si je v petdesetih letih zamislil arhitekt Tone Bitenc s sodelavci.

Legende

Krst pri Savici

O otoku obstaja veliko legend, eno je v svojem mojstrskem delu uporabil največji slovenski pesnik France Prešeren. Zgodba pravi, da je bilo na otoku svetišče staroslovanske boginje ljubezni Žive, ki sta ga varovala svečenik Staroslav in njegova hčerka Bogomila. Ko je otok obiskal vodja poganov Črtomir, sta se z Bogomilo zaljubila. V bojih med pripadniki krščanske in poganske vere je Bogomila v strahu za Črtomirovo življenje prevzela krščansko vero in ostala z očetom pri novi cerkvi. Kasneje je krščanstvo prevzel tudi  Črtomir in postal misijonar.

Legenda o potopljenem zvonu

Tako imenovani »zvonček želja« je leta 1534 vlil Franziskusu Patavinus v italijanski Padovi. Legenda pravi, da je takrat na blejskem gradu živela mlada, neutolažljiva vdova. Moža so ji ubili razbojniki in njegovo truplo vrgli v jezero, zato je zbrala vse svoje srebro in zlato ter dala vliti zvon za kapelo na otoku. Vendar zvon tja ni nikoli prispel, saj ga je hud vihar potopil z ladjo in čolnarji vred. Pravijo, da se še dandanes v jasnih nočeh oglaša iz globin. Obupana vdova je po tej nesreči prodala vse svoje imetje in odšla v samostan v Rimu. Po njeni smrti je papež posvetil nov zvon in ga poslal na blejski otok. Kdor s tem zvonom pozvoni in svojo željo sporoči usmiljeni »gospe z jezera«, se mu želja izpolni.

 

Blejsko jezero

BLEJSKO JEZERO

Blejsko jezero vas ne bo pustilo ravnodušnih. Vabi k številnim športnim aktivnostim, ležernemu poležavanju ali romantičnim trenutkom.

Sprostitev in rekreacija

6 km pot okoli jezera je ravno prav dolga za lažjo rekreacijo, na primer sprehod ali vožnjo s kolesom. Pot vodi tudi do razglednih vzpetin – na Grajski grič in bližnje hribe, od koder je čudovit razgled. Odpočijte si na eni od klopc in uživajte v razgledu na jezero z otočkom in na Karavanke v daljavi ter opazujte igro račk in labodov na vodi. Zelo priljubljena aktivnost je veslanje, saj se Bled lahko pohvali z dolgo tradicijo veslaškega športa in gostitvijo mednarodnih veslaških tekmovanj. Poleti se lahko ohladite v vodi ali uživate na grajski plaži, ki vsako leto privablja množice turistov. V zelo nizkih zimskih temperaturah pa jezero tudi zaledeni. Bi se upali zadrsati po njegovi gladini?

Nastanek jezera

Nekoč je bila na mestu današnjega jezera tektonska kotanja, ki jo je kasneje izklesal bohinjski ledenik. Pri tem je naletel na oviro – ogromno skalo, ob katero se je drgnil in jo brusil tako dolgo, da je od nje ostalo samo še to, kar danes imenujemo otok. Led se je stopil, kotlino je zalila voda in nastalo je 2,12 km dolgo in do 1,30 km široko Blejsko jezero. Njegova največja globina doseže kar 30,6 m, zato njegovo dno radi raziskujejo potapljači.

Termalni vrelci

Tektonsko zasnovo jezera potrjujejo termalni vrelci na severovzhodni strani jezera. Zaradi njih voda poleti doseže prijetnih 23 stopinj. Termalni vrelci so danes zajeti v treh hotelskih bazenih Grand hotela Toplice ter hotelov Park in Golf.

Znane osebnosti rojene na Bledu

VIDA JERAJ

( Bled, 31. 3. 1875  – Ljubljana, 1. 5. 1932 )

Pesnica. V Ljubljani je 1895 končala učiteljišče. Poučevala je v Ljubnem 1895, potem do leta 1901 v Zasipu, ko se je poročila z violinistom Karlom Jerajem in se preselila na Dunaj. Pesmi je objavljala od 1893 v Vesni, Ljubljanskem zvonu, Slovenki in drugod. Njene pesmi 1908 pomenijo prvo uveljavitev ženske lirike (občutje ljubezni in narave) v novejši slovenski literaturi. Od 1909 v njenih prevladujejo motivi razočaranja nad življenjem, človekom in naravo. Pisala je tudi otroške pesmi (Iz Ljubljane čez poljane, 1921), epigrame, feljtone in gledališke igre.

TONE SVETINA

( Bled, 15. 11. 1925  –  14. 4. 1998 )

Pisatelj in kipar. Gimnazijo je obiskoval v Kranju in na Jesenicah. Februarja 1943 je bil mobiliziran v nemško vojsko, decembra istega leta je pobegnil k partizanom. Po vojni je končal srednjo ekonomsko šolo v Kranju in delal v različnih političnih upravnih službah. Bil je tudi glavni urednik revije Lovec. V tradicionalni realistični pripovedi je opisoval lovski svet in gorništvo, predvsem pa vojno. Najpomembnejše delo je roman Ukana, v kateri je upodobil  dogajanje predvsem na Gorenjskem in Primorskem med drugo svetovno vojno. Svetina je napisal tudi roman o alpinistu Jaku Čopu z naslovom Stena.

Kot kipar samouk je izdeloval (iz jekla,starega orožja in topovskih drobcev) skulpture s protivojno tematiko. Pripravil je več samostojnih razstav doma in v tujini ter izdelal več javnih spomenikov.S svojimi skulpturami opozarja na nove katastrofe in vojne.Svoje dela razstavlja v galeriji Svetina in na odprtem prostoru pred svojo hišo na Bledu.

MELITA VOVK

(Bled, 1928 )

Slovenska slikarka in ilustratorka. Slikarstvo je študirala na akademiji v Ljubljani in se izpopolnjevala še na grafični specialki. Njeno delo označujeta zvok hudomušnosti in hiter odziv na raznovrstne likovne težnje v svetu. Ukvarja se tudi s scenografijo.

JOSIP PLEMELJ

(Bled, 11. 12. 1873 – Ljubljana, 22. 5. 1967)

Rojen je bil 11. decembra 1873 v vasi Grad pri Bledu. Oče Urban, ki je bil mizar in rezbar, hkrati pa mali kmet, je umrl, ko je bil Josip star eno leto. Njegova mati Marija, rojena Mrak, je le s težavo preživljala družino. Samo po srečnem naključju je lahko poslala sina na šolanje v Ljubljano. Plemelj je obiskoval gimnazijo od leta 1886 do leta 1894. Po maturi je odšel študirat na Dunaj in kasneje v Berlin.

Aprila 1902 je postal privatni docent za matematiko na dunajski univerzi. Leta 1906 je bil imenovan še za asistenta na Tehniški univerzi. Leta 1907 je postal izredni profesor za matematiko na univerzi v Černovicah. Po prvi svetovni vojni je kot član univerzitetne komisije pri pokrajinski vladi v Ljubljani sodeloval pri ustanavljanju slovenske univerze in bil izvoljen za prvega rektorja nove univerze. Na filozofski oziroma na naravoslovni je predaval matematiko 40 let. V pokoj je šel leta 1957. Umrl je 22. maja 1967 v Ljubljani.

Plemelj je pokazal svoj veliki talent za matematiko že v osnovni šoli. Vso gimnazijsko snov iz matematike je obvladal že v začetku četrtega razreda, tako da je kot četrtošolec pomagal maturantom pri nalogah. Sam je že takrat odkril vrsto za sinx in cosx.

Plemelj je imel veliko veselje za težke konstrukcijske naloge iz geometrije.

Z višjo matematiko se je začel ukvarjati v četrtem in petem razredu gimnazije. Poleg matematike se je zanimal tudi za naravoslovje, posebno za astronomijo. Že v gimnaziji je študiral nebesno mehaniko. Rad je opazoval zvezde. Imel je zelo ostre oči, tako da je videl planet Venero tudi pri belem dnevu.

Bil je matematik svetovnega slovesa na področju linearnih diferencialnih enačb, in avtor številnih strokovnih del iz čiste in uporabne matematike, za katera je dobil tudi številna priznanja. Bil je prvi rektor slovenske univerze v Ljubljani (1919) in član Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in Münchnu. Njegovo življenje in delo je prikazano v spominski sobi na Prešernovi 39 na Bledu.

ARNOLD RIKLI

(1823  – 1906)

Arnold Rikli je bil doma iz Švice. Na Bled je prišel leta 1852, in začel razvijati zdraviliški turizem na Bledu. Ustanovil je Naravni zdravilni zavod, zgradil zdraviliško kopališče in hišice, kjer so prebivali njegovi gostje. Rikli je med prvimi spoznal vrednost in prednost podnebnih danosti in ugodnega položaja Bleda za dolgo kopalno sezono.

Sestavni del njegovega zdravljenja so bile kopeli, in sicer v jezeru in kopališču. Za kopanje so uporabljali dva hladna vrelca z 10°C in 15,6°C.  Poleg tega je priporočal tople in parne kopeli. Obvezno je bilo še sončenje na galerijah v kopališču. V svoj zdravilni program je uvrstil tudi sprehode. Zbral si je več izletniških točk v okolici Bleda, jih razdelil po težavnostnih stopnjah, ločeno za moške in ženske. Na teh točkah je postavil igrišče za balinanje in kegljanje. Pri Riklijevem zdravljenju je veljal strog dnevni red, ki so se ga morali držati vsi pacienti.  Zgodnjem vstajanju – med 5. in 6. uro – so sledili sprehodi in gibanje na zraku, pri čemer so jemali zajtrk kar s seboj. Za boljšo prekrvavitev so se po rosni travi sprehajali bosi. Ob 10je bilo na vrsti sončenje in kopanje. Med opoldanskim odmorom, ki je trajal do druge ure, so imeli skromno kosilo, popoldne pa so nadaljevali kopanje, sončenje in sprehode. Ob 17.30 je bil glavni dnevni obrok in šele po tem so bili prosti. Hrana je bila vegetarijanska, meso so jedli le izjemoma, a ga je bilo treba posebej plačati.

Na Bledu je ostal polnih 52 let in bil v tem času eden najbolj znanih zdravnikov za atmosferične kure.

BLAŽ KUMERDEJ

(Bled, 27. 1. 1738 – Ljubljana, 10. 3. 1805)

šolnik in filolog

Študiral je v Ljubljani in na Dunaju. Leta 1773 je končal prvi študij. Imenovan je bil za ravnatelja ljubljanske normalke in ostal to do smrti. Zavzeto se je ukvarjal z organizacijo šolstva na Kranjskem. Razsvetljensko miselnost je izpričal s predlogom cesarici Mariji Tereziji za ustanovitev šole, ki naj bi jo obiskovali vsi otroci ne glede na spol in stanovsko pripadnost. Predlagal ji je ustanovitev slovenske osnovne šole, ki naj bi naučila otroke slovensko brati in pisati, da bi se lahko izobraževali s pomočjo slovenskih knjig. Kumerdej je nove šole utemeljeval kot pomoč h gospodarskemu in kulturnemu napredku ljudstva.

Ni zanemarjal tudi tehtnega argumenta, da bi pismeni ljudje “laže pridobivali in proizvode ter državi davke plačevali”. Da bi se izognili izdatkom za šolo, naj bi za začetek brezplačno prevzeli pouk pismeni cerkovniki s pomočjo duhovščine. S splošno šolsko naredbo 1774 je bila osnovna šola uzakonjena. Kumerdej je kot priznanje za pobudo dobil oktobra 1773 na Dunaju dekret za ravnatelja ljubljanske normalke (učiteljišče z vadnico), predvsem z namenom , da izobrazi učiteljske kandidate.

V Ljubljani si je Kumerdej prizadeval za oživitev jezikoslovno usmerjene Academie operosorum, ki naj bi pripravila pravopisna, slovnična in slovarska dela. Sam je sestavil poskus pravopisa, spisal kranjsko – slovansko slovnico, da bi ustvaril skupen slovanski jezik. Zapustil je bogato slovarsko delo.

Zgodovina Bleda

Začetki Bleda

Rodovitna zemlja, varno zavetje grajskega hriba in otoka so vabili naseljence v Blejski kot. Prvi, še redki sledovi človeka na Bledu so iz kamene dobe. V železni dobi, ko so v alpskih krajih pričeli pridobivati železo, je bila naselitev gostejša. Pod plastjo slovanske nekropole na Pristavi pod Gradom so arheologi odkrili 80 žganih grobov iz starejše železne dobe (800 do 600 pr.n.š.), keltske in rimske najdbe pa so skromnejše. Bled so gosteje naselili šele Slovani, in sicer v dveh valovih. Najbrž so bila slovanska naselja prav tam, kjer so v poznejšem srednjem veku zrasle objezerske vasi Mlino, Želeče, Zagorice, Grad in Rečica. Znanih je več grobišč: Žale – današnje pokopališče (arheološka izkopavanja leta 1894), park sedanje Vile Bled (1929), nekropola v Želečah (1937), velika nekropola na Pristavi pod gradom (1948 do 1951), grobišče na sedanjem parkirnem prostoru pod vhodom na Grad (1960, 1968), nekropola na Blejskem otoku (1962-1966).

Naselitev Slovanov

Prvi val slovanske naselitve na Bledu sega v 7. stoletje, drugi pa je zajel blejsko kotlino med 9. in 10. stoletjem. Najdbe iz prve naselitve ilustrirajo kulturo slovanske državne tvorbe kralja Sama (632-658) in poznoantične tradicije v teh krajih. Najdbe iz druge naselitve, kot so pridatki v grobovih (uhani v obliki polmeseca z emajlom in gravuro, obsenčni obročki, okrogle broše in železni noži), pa kažejo na zgodovinski razvoj Bleda do 10. stoletja (del jih je razstavljen v muzeju na gradu).

Briksenški škofje

Po slovanskih državnih tvorbah so prišli naši kraji najprej pod frankovsko (Karel Veliki, 782) in nato pod nemško oblast. Leta 1004 je cesar Henrik II. podaril briksenškemu škofu Albuinu Bled z ozemljem med obema Savama, leta 1011 pa še Blejski grad (fotokopija originalne darilne listine je v muzejski zbirki na gradu). Dogodek je velika prelomnica v blejski zgodovini. V imenu škofov so upravljali to gospodarstvo najprej škofovi ministeriali, nato pa tudi podložni vitezi, ki so uveljavljali fevdalno oblast. Nastale so velike spremembe v oblikovanju posesti in poselitvi tega ozemlja. Sredi 14. stoletja so briksenški škofje opustili neposredno upravo blejske lastnine in jo dali v zakup dotedanjim upraviteljem von Kreighom. Zaradi kratenja pravic in grobega ravnanja s tlačani so se kmetje leta 1515 pridružili boju za “staro pravdo” v vseslovenskem puntu. Leta 1558 je Blejski grad prevzel v zakup zaščitnik protestantizma Herbert VII. Turjaški (Auersperg). Do sredine 18. st. so bili zakupniki le plemiči, kasneje pa tudi meščani, ki so na gradu le redko bivali. Po 800 letih briksenške oblasti je Bled postal z ukazom dunajske dvorne komisije leta 1803 državna last.

V letih od 1803 do 1813 je bil v sklopu Ilirskih provinc pod Napoleonovim cesarstvom, nato pa je prišel spet v roke avstrijskega cesarja. Ta je leta 1838 poslednjič vrnil Bled briksenškim škofom. Deset let kasneje je tamkajšnje gospodarstvo z odpravo podložništva izgubilo značaj fevdalne gospodarske in družbene enote.

V drugi polovici 19. st. se je Bled močno spremenil. Značilne gorenjske vasi, od sr. veka zaprte enote, so se združile, dohodki so se zmanjšali in Briksen je leta 1858 prodal blejsko posest Viktorju Ruardu, lastniku jeseniške železarne. Ta je obdržal grad, jezero in gradbena zemljišča okoli njega, drugo pa je prodal Kranjski industrijski družbi. Leta 1882 je Ruard prodal posest dunajskemu veletrgovcu Adolfu Muhru, leta 1919 pa je kupil grad z jezerom blejski hotelir Ivan Kenda, torej sta prešla v slovenske roke. Leta 1937 ju je prevzela Zadružna gospodarska banka in končno odkupila Dravska banovina. Med drugo svetovno vojno je bil na Bledu sedež vojaške in civilne uprave nemškega okupatorja, leta 1960 pa je kraj pridobil status mesta. Današnje mestno naselje Bled je nastalo iz več manjših vasi, razporejenih okoli jezerske kotanje. Vasi Grad, Mlino, Rečica, Želeče in Zagorice so nastale v zgodnjem srednjem veku. Te vasi so se šele zadnjih sto in nekaj let zaradi gospodarstva in turizma tako povezale, da je nastalo enotno naselje.