VIDA JERAJ

( Bled, 31. 3. 1875  – Ljubljana, 1. 5. 1932 )

Pesnica. V Ljubljani je 1895 končala učiteljišče. Poučevala je v Ljubnem 1895, potem do leta 1901 v Zasipu, ko se je poročila z violinistom Karlom Jerajem in se preselila na Dunaj. Pesmi je objavljala od 1893 v Vesni, Ljubljanskem zvonu, Slovenki in drugod. Njene pesmi 1908 pomenijo prvo uveljavitev ženske lirike (občutje ljubezni in narave) v novejši slovenski literaturi. Od 1909 v njenih prevladujejo motivi razočaranja nad življenjem, človekom in naravo. Pisala je tudi otroške pesmi (Iz Ljubljane čez poljane, 1921), epigrame, feljtone in gledališke igre.

TONE SVETINA

( Bled, 15. 11. 1925  –  14. 4. 1998 )

Pisatelj in kipar. Gimnazijo je obiskoval v Kranju in na Jesenicah. Februarja 1943 je bil mobiliziran v nemško vojsko, decembra istega leta je pobegnil k partizanom. Po vojni je končal srednjo ekonomsko šolo v Kranju in delal v različnih političnih upravnih službah. Bil je tudi glavni urednik revije Lovec. V tradicionalni realistični pripovedi je opisoval lovski svet in gorništvo, predvsem pa vojno. Najpomembnejše delo je roman Ukana, v kateri je upodobil  dogajanje predvsem na Gorenjskem in Primorskem med drugo svetovno vojno. Svetina je napisal tudi roman o alpinistu Jaku Čopu z naslovom Stena.

Kot kipar samouk je izdeloval (iz jekla,starega orožja in topovskih drobcev) skulpture s protivojno tematiko. Pripravil je več samostojnih razstav doma in v tujini ter izdelal več javnih spomenikov.S svojimi skulpturami opozarja na nove katastrofe in vojne.Svoje dela razstavlja v galeriji Svetina in na odprtem prostoru pred svojo hišo na Bledu.

MELITA VOVK

(Bled, 1928 )

Slovenska slikarka in ilustratorka. Slikarstvo je študirala na akademiji v Ljubljani in se izpopolnjevala še na grafični specialki. Njeno delo označujeta zvok hudomušnosti in hiter odziv na raznovrstne likovne težnje v svetu. Ukvarja se tudi s scenografijo.

JOSIP PLEMELJ

(Bled, 11. 12. 1873 – Ljubljana, 22. 5. 1967)

Rojen je bil 11. decembra 1873 v vasi Grad pri Bledu. Oče Urban, ki je bil mizar in rezbar, hkrati pa mali kmet, je umrl, ko je bil Josip star eno leto. Njegova mati Marija, rojena Mrak, je le s težavo preživljala družino. Samo po srečnem naključju je lahko poslala sina na šolanje v Ljubljano. Plemelj je obiskoval gimnazijo od leta 1886 do leta 1894. Po maturi je odšel študirat na Dunaj in kasneje v Berlin.

Aprila 1902 je postal privatni docent za matematiko na dunajski univerzi. Leta 1906 je bil imenovan še za asistenta na Tehniški univerzi. Leta 1907 je postal izredni profesor za matematiko na univerzi v Černovicah. Po prvi svetovni vojni je kot član univerzitetne komisije pri pokrajinski vladi v Ljubljani sodeloval pri ustanavljanju slovenske univerze in bil izvoljen za prvega rektorja nove univerze. Na filozofski oziroma na naravoslovni je predaval matematiko 40 let. V pokoj je šel leta 1957. Umrl je 22. maja 1967 v Ljubljani.

Plemelj je pokazal svoj veliki talent za matematiko že v osnovni šoli. Vso gimnazijsko snov iz matematike je obvladal že v začetku četrtega razreda, tako da je kot četrtošolec pomagal maturantom pri nalogah. Sam je že takrat odkril vrsto za sinx in cosx.

Plemelj je imel veliko veselje za težke konstrukcijske naloge iz geometrije.

Z višjo matematiko se je začel ukvarjati v četrtem in petem razredu gimnazije. Poleg matematike se je zanimal tudi za naravoslovje, posebno za astronomijo. Že v gimnaziji je študiral nebesno mehaniko. Rad je opazoval zvezde. Imel je zelo ostre oči, tako da je videl planet Venero tudi pri belem dnevu.

Bil je matematik svetovnega slovesa na področju linearnih diferencialnih enačb, in avtor številnih strokovnih del iz čiste in uporabne matematike, za katera je dobil tudi številna priznanja. Bil je prvi rektor slovenske univerze v Ljubljani (1919) in član Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in Münchnu. Njegovo življenje in delo je prikazano v spominski sobi na Prešernovi 39 na Bledu.

ARNOLD RIKLI

(1823  – 1906)

Arnold Rikli je bil doma iz Švice. Na Bled je prišel leta 1852, in začel razvijati zdraviliški turizem na Bledu. Ustanovil je Naravni zdravilni zavod, zgradil zdraviliško kopališče in hišice, kjer so prebivali njegovi gostje. Rikli je med prvimi spoznal vrednost in prednost podnebnih danosti in ugodnega položaja Bleda za dolgo kopalno sezono.

Sestavni del njegovega zdravljenja so bile kopeli, in sicer v jezeru in kopališču. Za kopanje so uporabljali dva hladna vrelca z 10°C in 15,6°C.  Poleg tega je priporočal tople in parne kopeli. Obvezno je bilo še sončenje na galerijah v kopališču. V svoj zdravilni program je uvrstil tudi sprehode. Zbral si je več izletniških točk v okolici Bleda, jih razdelil po težavnostnih stopnjah, ločeno za moške in ženske. Na teh točkah je postavil igrišče za balinanje in kegljanje. Pri Riklijevem zdravljenju je veljal strog dnevni red, ki so se ga morali držati vsi pacienti.  Zgodnjem vstajanju – med 5. in 6. uro – so sledili sprehodi in gibanje na zraku, pri čemer so jemali zajtrk kar s seboj. Za boljšo prekrvavitev so se po rosni travi sprehajali bosi. Ob 10^h je bilo na vrsti sončenje in kopanje. Med opoldanskim odmorom, ki je trajal do druge ure, so imeli skromno kosilo, popoldne pa so nadaljevali kopanje, sončenje in sprehode. Ob 17.30 je bil glavni dnevni obrok in šele po tem so bili prosti. Hrana je bila vegetarijanska, meso so jedli le izjemoma, a ga je bilo treba posebej plačati.

Na Bledu je ostal polnih 52 let in bil v tem času eden najbolj znanih zdravnikov za atmosferične kure.

BLAŽ KUMERDEJ

(Bled, 27. 1. 1738 – Ljubljana, 10. 3. 1805)

šolnik in filolog

Študiral je v Ljubljani in na Dunaju. Leta 1773 je končal prvi študij. Imenovan je bil za ravnatelja ljubljanske normalke in ostal to do smrti. Zavzeto se je ukvarjal z organizacijo šolstva na Kranjskem. Razsvetljensko miselnost je izpričal s predlogom cesarici Mariji Tereziji za ustanovitev šole, ki naj bi jo obiskovali vsi otroci ne glede na spol in stanovsko pripadnost. Predlagal ji je ustanovitev slovenske osnovne šole, ki naj bi naučila otroke slovensko brati in pisati, da bi se lahko izobraževali s pomočjo slovenskih knjig. Kumerdej je nove šole utemeljeval kot pomoč h gospodarskemu in kulturnemu napredku ljudstva.

Ni zanemarjal tudi tehtnega argumenta, da bi pismeni ljudje “laže pridobivali in proizvode ter državi davke plačevali”. Da bi se izognili izdatkom za šolo, naj bi za začetek brezplačno prevzeli pouk pismeni cerkovniki s pomočjo duhovščine. S splošno šolsko naredbo 1774 je bila osnovna šola uzakonjena. Kumerdej je kot priznanje za pobudo dobil oktobra 1773 na Dunaju dekret za ravnatelja ljubljanske normalke (učiteljišče z vadnico), predvsem z namenom , da izobrazi učiteljske kandidate.

V Ljubljani si je Kumerdej prizadeval za oživitev jezikoslovno usmerjene Academie operosorum, ki naj bi pripravila pravopisna, slovnična in slovarska dela. Sam je sestavil poskus pravopisa, spisal kranjsko – slovansko slovnico, da bi ustvaril skupen slovanski jezik. Zapustil je bogato slovarsko delo.