Blejski otok

BLEJSKI OTOK

Na otoku je bilo nekoč svetišče boginji ljubezni Živi, danes pa tam stoji veličastna gotska cerkev Marijinega vnebovzetja.

Znamenitosti

Najprepoznavnejši simbol otoka je cerkev Marijinega vnebovzetja z dolgo in pestro zgodovino, vendar pa se za bujnim zelenjem skriva še več zanimivih otoških zgradb, kot so zvonik, cerkev, kaplanija in proštija, mala puščavnica ter nekaj skrivnostnih legend.

Zgodovina & arhitektura

Najprej je bilo mnogoboštvo in otok s svetiščem poganski boginji ljubezni. Po pokristjanjevanju leta 745 so bili ljudje prisiljeni sprejeti krščansko vero in boginjo Živo zamenjati s krščansko Marijo. Staroslovansko svetišče je zamenjala cerkev, posvečena Marijinemu rojstvu. Da bi ljudje molili, je bila zgrajena še mala Marijina kapela.

Leta 1465 je bila na otoku zgrajena enoladijska gotska cerkev. Njena posebnost je bil 52 m visok prosto stoječi zvonik, narejen iz luknjičastega kamna, ki so ga imenovali ajdovo zrnje. Cerkev je sedanji baročni videz dobila sredi 17. stoletja, na otoku pa so postavili tudi kapelico Matere božje ter znamenito stopnišče, ki ga sestavlja 99 stopnic. Še danes velja običaj, da če se želi par poročiti v cerkvici na otoku, mora ženin najprej nesti nevesto po vseh 99. stopnicah.

Cerkev Marijinega vnebovzetja

Iz časa gotske cerkve so ohranjeni fragmenti fresk s prizori iz Marijinega življenja: zgodba Joahima in Ane na severni steni ter prizor Marijinega obiskovanja in prizori iz njenega odraslega življenja na južni strani. Strokovnjaki so prepričani, da so mehko naslikane podobe nastale pod vplivom grafičnih predlog v delavniškem krogu Mojstra Bolfganga okoli l. 1470.

Cerkev slovi po treh stranskih oltarjih iz črnega marmorja, ki so delo ljubljanskih kamnosekov M. Cusse in F. Ferrata. Slike v njih je naredil neznani mojster in se nanašajo na beneško šolo 17. stoletja. Četrti stranski oltar s konca 17. stoletja je posvečen sv. Ani, slika v njem pa je delo Layerjeve delavnice iz Kranja. Glavni oltar z razgibano baročno arhitekturo in bogato pozlačeno rezbarijo izvira iz 40. let 18. stoletja. Oltarna kipa levo in desno od osrednjega Marijinega kipa predstavljata donatorja blejske posesti Henrika II. in njegovo ženo Kunigundo. Leseni reliefi na oltarni mizi in tabernakelj so iz 2. polovice 19. stoletja. Pestra zgodovina veje iz vseh kotičkov in sten cerkve Marijinega vnebovzetja!

V preddverju je manjši lapidarij, kjer je shranjen celo originalni relief s Hrenovega križa iz Ljubljane. V tlakih ladje so odprtine z arheološko prezentacijo, kakršno si je v petdesetih letih zamislil arhitekt Tone Bitenc s sodelavci.

Legende

Krst pri Savici

O otoku obstaja veliko legend, eno je v svojem mojstrskem delu uporabil največji slovenski pesnik France Prešeren. Zgodba pravi, da je bilo na otoku svetišče staroslovanske boginje ljubezni Žive, ki sta ga varovala svečenik Staroslav in njegova hčerka Bogomila. Ko je otok obiskal vodja poganov Črtomir, sta se z Bogomilo zaljubila. V bojih med pripadniki krščanske in poganske vere je Bogomila v strahu za Črtomirovo življenje prevzela krščansko vero in ostala z očetom pri novi cerkvi. Kasneje je krščanstvo prevzel tudi  Črtomir in postal misijonar.

Legenda o potopljenem zvonu

Tako imenovani »zvonček želja« je leta 1534 vlil Franziskusu Patavinus v italijanski Padovi. Legenda pravi, da je takrat na blejskem gradu živela mlada, neutolažljiva vdova. Moža so ji ubili razbojniki in njegovo truplo vrgli v jezero, zato je zbrala vse svoje srebro in zlato ter dala vliti zvon za kapelo na otoku. Vendar zvon tja ni nikoli prispel, saj ga je hud vihar potopil z ladjo in čolnarji vred. Pravijo, da se še dandanes v jasnih nočeh oglaša iz globin. Obupana vdova je po tej nesreči prodala vse svoje imetje in odšla v samostan v Rimu. Po njeni smrti je papež posvetil nov zvon in ga poslal na blejski otok. Kdor s tem zvonom pozvoni in svojo željo sporoči usmiljeni »gospe z jezera«, se mu želja izpolni.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja